IZLET V SARAJEVO IN KUMROVEC
Naše društvo že nekaj časa ni organiziralo pravega izleta. Prijetni spomini na prejšnje so bili vzrok ideji, da ponovno krenemo na »konkretno« pot. »Stari« društveni kombi je kot dodatno vozilo zato prišel zelo prav. Za cilj smo člani izbrali Sarajevo in Kumrovec. Vzpostavili smo stik s predsednikom Saveza paraplegičara i oboljelih od dječje paralize FBiH g. Albertom Dodikom, ki nam je pomagal pri nastavitvi – hotel Hollywood, Ilidža in priporočil odlična vodiča – Samiro in Muhameda. Četrkovo zgodnje jutro je napovedalo neizbežne zaplete, ki nas po navadi spremljajo – nekdo se zaspi, vrnitev po pozabljene stvari, zavrnitev na meji zaradi izteka osebne izkaznice, vožnje na napačni naslov …, a prišli smo (- 1 član) v Sarajevo.
Prvi kombi je v prikolici peljal tudi nekaj medicinsko tehničnih pripomočkov in materiala, ki smo ga člani zbrali za paraplegike BiH. Prevzel ga je g. Dodik, se zahvalil, opravičil, da zaradi ogromno dela ne more z nami ter zaželel prijetne trenutke. Prva skupina si je pozno popoldan ogledala izvir (vrela) reke Bosne in se s pomočjo elektro priklopov sprehodila nazaj v hotel. Druga skupina pa zaokrožila po mestu. Naslednje jutro smo z obema kombijema in vodičem krenili v mesto. Med potjo je vodič razlagal po telefonu kaj je kje, zgodovino, minule pomembne dogodke … Pri muzejih smo izstopili, poslušali zgodbe Muhameda, ob jutranji kavi v baru Tito ogledovali razstavljene predmete iz 2 sv.v. in nekateri razstavo v notranjosti – sicer zapuščenega muzeja NOB. Od tod smo ob reki Miljacki odšli proti centru tega evropskega Jeruzalema.
Mesta za katerega večina pozna po treh zgodovinskih dogodkih – atentatu na avstrijskega prestolonaslednika / povod za 1 sv.v., zimskih olimpijskih igrah leta 1984 in večletnem obleganju med državljansko vojno v BiH. A premalo po npr. kulturi, znan filmski festival, po izjemnih umetnikih, po športnikih. Ali pa tramvajih in trolejbusih. Imeli so jih med prvimi v Evropi. Če so se Rimljani radi namakali v termah, z veliko vsebnostjo žvepla – zato na Ilidži »smrdi« po jajcih, Turki cenili strateško lego med gorami z obilo vode, avstro-ogrci spoznali potenciale mesta in ljudi pa Sarajevo sedaj dviguje glavo in skuša zaživeti kot glavno mesto države. Muhamed nam je kot izkušen vodič seveda poleg »potrebnega« povedal veliko zgodbic in zanimivosti npr. o Sarajevski Haggadah ali o sarajlijah ter čejfu a tudi nekaj osebnega – sam je bil ranjen od ostrostrelca.
Na poti do znamenite Baščaršije smo videli AVAZov stolp, parlament, olimpijske dvorane, mesto, kjer je padel Valter, instalacijo nad reko, umetniško univerzo, zgradbo v kateri je pravna fakulteta, sodišče in zapor skupaj, Narodno gledališče, Tašlihan in končno Ćevabdžinica Željo 1. Vsi smo seveda naročili 10 in pol, kaj pa drugega. Tu sta se vodiča zamenjala. S Samiro, ki tu na Baščaršiji tudi živi, smo jo spoznavali – vodnjak Sebilj, zgodovinski muzej Brusa Bezistan, Morića han, Sahat kula, Begova in Ferhadija džamija, cerkev Jezusovega srca in večni ogenj. Probali smo tudi znameniti Džandar baklavo z orehi. Morali smo vedriti in tako izgubili čas za nakupe na Baščaršiji ali oglede drugih znamenitosti, v moderne nakupovalne centre nismo želeli. Zvečer smo šli na malo avenijo, kjer je vrvelo od mladine.
Naslednji dopoldan smo po obilnem zajtrku odpotovali v Kumrovec. 25. maj je bil v nekdanji Jugoslaviji obeležen kot Dan mladosti v čast rojstnega dne Josipa Broza – TITA, voditelja SFRJ. Sicer se je Tito rodil 7. maja, a je 25. maj postal simbolični praznik mladosti, pionirjev in prihodnjih generacij Jugoslavije. Tja smo prispeli popoldan, ko so sejmarji že pospravljali. Naš predsednik društva Damjan je vseeno naredil »kšeft«. Po neokusni hrani v šotoru smo šli v lepo etno vas, kjer je tudi Titova rojstna hiša in spomenik. Uf, kako je del sprehod po vožnji in pred zadnjim reli delom domov. Kljub utrujenosti smo bili veseli in rekli, da drugo leto zopet »rajžamo«.
Stojan Rozman
